Gospodovo razglašenje - Trije sveti kralji (06. 01. 2005) - LETO A

Slediti zvezdi

Dragi bratje, drage sestre!
Gospodovo razglašenje ali Sveti trije kralji je zadnji božični praznik in neke vrste dopolnitev božične skrivnosti, njen višek, saj je njegovo sporočilo v tem, da je Jezus prišel odrešit vse ljudi brez razločka.
Evangelist Matej v prazničnem evangeliju poroča, da so prišli "modri z Vzhoda v Jeruzalem". Ker so videli zvezdo novorojenega judovskega kralja, so se mu prišli poklonit. Beseda Modri v svetopisemskem jeziku označuje ljudi, ki so se ukvarjali z zvezdoznanstvom, in iz gibanja zvezd napovedovali prihodnost. Vsekakor so bili to izobraženi ljudje. Izraz "trije kralji" je iz kasnejšega izročila in verjetno povezan s psalmistovimi besedami: "Kralji iz Tarza in otokov bodo dajali darila, kralji Arabcev in iz Sabe bodo prinašali darove" (Ps 72,10). Evangelist tudi ne pove, od kod so prišli. To končno tudi ni bistvenega pomena, saj ni pisal kronike o dogodku; njegovo poročilo je sporočilo o delovanju Duha, o tem, da lahko vsak človek spozna razglašenje Gospodovo.
Eksegeti in znanstveniki so veliko razpravljali o naravi zvezde, ki je vodila Modre. Zelo verjetno gre za skrivnostno govorico, saj je ta zvezda kazala tvegano pot, pot vere, podobno tisti, ki jo je prehodil Abraham, ki je odšel, ne da bi vedel, kam gre. Evangelist je hotel povedati, da je Bog sam privedel Modre k Jezusu. Zvezda je bila tista notranja luč, ki jo Bog da vsakemu človeku, ki išče resnico, da bi mogel priti do njega.
Trije Modri, ki so prišli od daleč, za človeka predstavljajo pot vere. Da bi človek sledil Kristusu, mu je potreben pogum, da zapusti lastno okolje, udobje in življenjske navade. S Kristusom se tudi ni mogoče srečati brez velike želje po spoznanju resnice. V evangeljskem odlomku je Herod znamenje volje po môči in blaginji, zato se je postavil proti Kristusu. Modrim je naročil, naj "natančno poizvedo o detetu" in mu sporoče, da se mu bo šel tudi on poklonit, čeprav je v srcu koval drugačne načrte. Tudi veliki duhovniki in pismouki, ki jih je sklical Herod, ter "pri njih poizvedoval, kje je rojen Mesija", so kralju znali povedati, kje je ta kraj, niso pa naredili niti koraka, da bi šli Kristusu naproti. Preveč so bili prepričani, da posedujejo vso resnico in preveč dobro so bili prilagojeni mestu, v katerem so živeli.
Modri so bili drugačni: nje je v Jeruzalem prignala močna želja po iskanju bistvenega v življenju. Iz Svetega pisma so se poučili, kje bodo srečali novorojenega judovskega kralja, in temu spoznanju so potem sledili. Zato Božja beseda ostaja tudi danes in bo ostala še naprej pot za človekovo srečanje s Kristusom.
Današnji človek, žal, vse prepogosto misli, da sam poseduje ves notranji vpogled in potrebno znanje za razumevanje sveta in za dosego smisla življenja. Vendar Katekizem katoliške Cerkve zelo jasno pove, da je vsakemu človeku treba, "da je razsvetljen z božjim razodetjem, ne samo glede vsega, kar presega njegov razum, ampak tudi glede 'religioznih in nravnih resnic, ki same po sebi niso nedostopne razumu'."(38)
Povabilo praznika Gospodovega razglašenja je, naj tudi mi, podobno kot Modri, zapustimo svoja vnaprej izdelana mnenja in se dvignemo nad lastne ideje, da bomo lahko vstopili v skrivnost razodetja Jezusa Kristusa. Modri niso iskali lastne modrosti, temveč so se podali k Bogu. Zato njihovo potovanje do novorojenega judovskega kralja lahko imenujemo potovanje upanja. Svoje upanje so položili v zvezdo, v nebeško luč, ki jih je vodila in ki je presegala njihovo razumevanje velikega dogodka. Ko so prišli do kraja, kjer je bilo Dete, so pokleknili predenj in ga počastili. To je bila njihova vera, njihova "osebnostna privrženost" Bogu, ki je "vključevala pritrditev razuma in volje"(176) božjemu razodetju. Danes je najbolj splošna in nekako prikrita skušnjava v življenju vere pomanjkanje vere, ki se po besedah Katekizma "manj izraža v izrecni neveri, kakor v dejanskem dajanju prednosti"(2732).
Naj bo praznik Gospodovega razglašenja zato spodbuda, da se pridružimo Modrim s tem, da pokažemo, da v življenju dejansko dajemo prednost Bogu. Pri tem naj nam on sam pomaga!