2. nedelja po božiču (02. 01. 2005) - LETO A

Hvalnica Božji Modrosti in Besedi

Drage sestre, dragi bratje!
Dnevi po božičnem prazniku so še vedno zaznamovani s praznovanji, z obujanjem spominov, z marsičem lepim; čeprav nas po drugi strani stiske in nesreče, ki prizadevajo tolike naše brate in sestre, spominjajo na minljivost vsega in vabijo k odprtosti našega srca in rok za druge.
Božja beseda 2. nedelje po Božiču pa v tem kontekstu življenja postavlja pred nas kar dve hvalnici. Prvo berilo iz Sirahove knjige je hvalnica Božji Modrosti, ki je izšla iz ust Najvišjega, evangelij pa hvalnica Besedi, Božji Besedi. V njej je opisan odnos Besede do Boga, sveta in človeka, njeno delovanje v svetu, ki je vloga luči ter njeno učlovečenje. Tudi apostol Pavel v drugem berilu slavi Boga, ki nas je v Kristusu blagoslovil z vsakršnim duhovnim blagoslovom.
Starozavezni človek se je bal, da bi oskrunil najvišjo čistost božje presežnosti in si še Božjega imena ni upal izgovarjati. Modri Sirah pa kljub temu nekako razkrije srečanje, ki je vzpostavljeno med skrivnostjo Boga in njegovim stvarstvom. Modrost je namreč Božja lastnost, je načrt stvarjenja in odrešenja, kakor si ga je zamislil Bog. V hvalnici je modrost predstavljena kot tista, ki ima svoj "prestol na oblačnem stebru" (Sir 24, 4), to je v neke vrste področju Božje presežnosti in nedotakljive popolnosti.
Z učlovečenjem pa je prišlo do velikega preobrata. Bog je poslal Modrost v svet, vendar s čisto določenim mestom: "V Jakobu postavi svoj šotor" (Sir 24, 8). V tem stavku moremo zaslutiti to, kar je apostol Janez v Uvodu v svoj evangelij izrazil z besedami: "In Beseda je meso postala in se naselila med nami" (Jn 1,14). Vendar modrost že ima svoje mesto, svoje zgodovinske korenine, svojo domovino v "ljubljenem mestu", v Jeruzalemu (Sir 24, 11). V tej luči modri Sirah v nadaljevanju hvalnice Modrosti le-to vidi učlovečeno v Postavi, v svetopisemskem zakonu, Božji besedi, pa tudi v človekovem odgovoru.
Neposredno in temeljno besedilo razmišljanja o učlovečenju pa je na 2. nedeljo po božiču Uvod v Janezov evangelij. V njem moremo zaslutiti eno samo kristološko pesem, hvalnico Besedi, Kristusu. Evangelist predstavi učlovečenje Božje Besede: "V začetku je bila Beseda ... in Beseda je bila Bog ... in Beseda je meso postala," učlovečila se je, kar pomeni trajno navzočnost Boga sredi ljudi.
Beseda - Logos - je navzven izraženo bistvo Boga, saj se je Bog razodeval tako, da je govoril. Beseda v Uvodu ima iste lastnosti, kot Jezus v evangeliju, zato moremo reči, da je Janez mislil nanj, ko je pisal o Besedi. Jezus je prišel od Očeta, da bi človeku prinesel polnost razodetja in ga odrešil. Beseda je tako le eno od mnogih imen za Jezusa.
Ko se je Beseda učlovečila, je njeni niso sprejeli: pred njo so se zaprla tudi vrata jeruzalemskih hiš. Toda od učlovečenja naprej ne bo moglo nič zaustaviti moči božje navzočnosti v človekovem življenju in v času. Z njenim prihodom se je začela ustvarjati nova Božja družina, katere član more postati vsak, ki se v veri odpre Kristusu: "Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime, in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak od Boga". Božje otroštvo je tako nadnaravna dobrina, ki človeku omogoča nov način bivanja; človek postane "nova stvar". Na to nas je Bog pripravil, saj nas je "pred stvarjenjem sveta izvolil v njem, in vnaprej določil, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci" (Ef 1, 5-6). Smemo reči, da je praznik Božjega rojstva tudi praznik našega rojstva božjih otrok. To je najdragocenejši dar, ki nam je dan. Kot pravi sv. Pavel, moramo sedaj samo vedno bolj razumevati lepoto tega daru, ko zaželi, "naj Bog razsvetli oči našega srca, da bi vedeli, v kakšno upanje nas je poklical, kako bogato je veličastvo njegove dediščine v svetih" (18). Tako bodi.