Nedelja Svete Družine (26. 12. 2004) - LETO A

Po poteh Božje previdnosti

Dragi bratje, drage sestre!
Komaj smo praznovali Božič, Jezusovo rojstvo, že je pred nami nova skrivnost, praznik Svete Družine. Evangeljski odlomek praznika nam predstavi več osebnosti, ob katerih se lahko ustavimo. Najprej je tu kralj Herod, ki hoče Jezusa umoriti. Zbal se je, da bo Jezus kot bodoči Izraelov kralj njegov tekmec. Da bi se temu izognil, je na zelo krut način uporabil svojo oblast. Evangelist pravi: "Herod bo namreč iskal dete, da bi ga umoril" (Mt 2,13).
Druga osebnost v evangeljskem odlomku je sveti Jožef. Potem, ko ga je Gospod po angelu opozoril, kakšna nevarnost preti otroku, katerega varuh je, "je še ponoči vzel Dete in njegovo Mater ter se umaknil v Egipt" (p.t.). To je pomenilo pustiti vse, oditi na pot z malenkostmi, morda s culo, v kateri so bile najpotrebnejše reči. Predvsem pa je pomenilo oditi na dolgo pot, peš, v strahu, da ga tiran lahko dohiti. Vendar je odšel na pot tudi z Božjim zagotovilom, naj ostane v Egiptu, "dokler mu Gospod ne pove" (prim. Mt 2, 13) kako naprej.
Tu sta tudi Marija in dete: ovita sta v molk. Vendar si lahko predstavljamo skrbi in stisko matere, ki beži, ker hoče nekdo umoriti njenega otroka, za katerega ona dobro ve, kdo je; saj so v njeni duši še odzvanjale angelove besede: "Ta, ki bo rojen, bo svet, Sin Božji."
Glavni protagonist pa je Bog. On vodi Sveto družino; on da Jožetu razumeti, kaj naj stori: najprej beg iz Betlehema, kjer je že našel dom za Marijo in Jezusa, potem pot v Egipt, ponovna vrnitev na izraelsko zemljo, a iz previdnosti v Nazaret, v Galilejo. Lahko rečemo, da je Jezusova družina živela dramo, kot jo danes živijo milijoni beguncev v različnih predelih sveta. Kakor da svet ni dovolj bogat za vse, kakor da ne morejo biti na njem vsi srečni!
Božja beseda nedelje Svete družine ob resničnosti, ki jo je ta družina doživljala, prinaša novo luč tudi za naše zemeljsko popótovanje. Če imamo pred očmi pravkar omenjene osebnosti, morda lahko razmišljamo takole: vsaka družina, vsaka skupnost, se more vsaj kdaj pa kdaj srečati s svojim Herodom in doživljati težke in boleče trenutke. Naš Herod je največkrat v nas samih, v našem srcu, med zakoncema v družini, med zakoncema in drugimi družinskimi člani, med člani kakšne druge skupnosti, pa tudi zunaj nje in nas. Marsikaj se lahko vpleta v življenje družine, njene sreče, medsebojnega razumevanja in jo ogroža. Mislim na družine, ki so se razbile po dolgih letih veselega in dostikrat srečnega sožitja; na družine, ki v teh svetih dneh doživljajo krizo in ne vidijo luči in poti izhoda iz nje; na "družine", ki nimajo dovolj poguma in ljubezni, da bi se oblikovale in odlašajo s poroko, ali ki živijo skupaj brez vsake vezi in katerih "zveza" prinaša včasih težke posledice predvsem za blagoslovljeni sad družine, otroke.
Kaj je dajalo moč Jožefu in Mariji v okoliščinah in dogodkih, o katerih poroča evangelij? Prav gotovo je to bila Jezusova navzočnost. Jezus sicer še ni govoril, bil je otrok, toda vedela sta, kdo je. Vedela sta, da je Emanuel, Bog z nami. Isti Emanuel je navzoč tudi v vsaki krščanski družini v moči zakramenta sv. zakona. Zakonca sta to potrdila na dan sklenitve tega zakramenta s svojim DA.
Jožef in Marija sta našla gotovost za svoje ravnanje tudi v starozavezni Božji besedi in ne samo v izrednih Božjih posegih v njunem življenju. Dala sta se voditi Bogu in njegovi dobrotni previdnosti, ki sta jo odkrivala na različne načine. Po njunem zgledu more tudi krščanska družina v povezanosti z Bogom in v njegovi besedi najti vedno znova smer za svoja prizadevanja, pot, po kateri mora hoditi in za kaj se mora odločati. Naj vsa prizadevanja naših družin, naših skupnosti, spremlja blagoslov svete Nazareške družine!