Brezmadežna (8. 12. 2004) - LETO A

Zanesljiva pot k Bogu

Drage sestre, dragi bratje!
Prvi praznik v novem cerkvenem letu je vedno praznik Brezmadežnega spočetja Device Marije. Letos poteka 150 let, odkar je papež blaženi Pij IX., tudi sam velik častilec Matere Božje, razglasil versko resnico o njenem brezmadežnem spočetju. Cerkev je s to in z vsemi drugimi resnicami, ki jih je slovesno razglasila, povedala nekaj najlepšega o Bogu, pa tudi o človeku. Zato smemo reči, da so verske resnice neke vrste odgovor nebes na človekova vprašanja in njegove stiske. Vemo, da kar Bog stori, vedno stori ZA človeka: najlepša pot zavzemanja zanj pa je po Mariji Brezmadežni. Zato moremo njen praznik veselo in hvaležno obhajati, saj nas z njim hoče Bog ponovno spomniti na našo prvotno poklicanost in izvolitev.
Temeljno besedilo razglasitve te verske resnice zatrjuje, "da je bila blažena Devica Marija v prvem trenutku svojega spočetja obvarovana vsakega madeža izvirnega greha, in sicer po edinstveni milosti in posebni pravici, ki ji jo je podelil vsemogočni Bog glede na zasluženje Kristusa Jezusa, Zveličarja človeškega rodu. To je od Boga razodet nauk in ga morajo zato vsi verniki trdno in stanovitno verovati" (Inef. Deus).
Cerkveni očetje so Mariji pripisovali čistost, ki jo je v njej izvršila milost že pred rojstvom. Sv. Efrem Sirski že v 3. stoletju slavi Marijo kot "polno milosti, vso čisto, vso brezmadežno, vso brez krivde". V 7. stoletju je Sofronij Jeruzalemski rekel, da ni bil nihče tako napolnjen z milostjo kot Marija; nihče ni bil tako obdarovan, tako popolnoma posvečen in tako očiščen kot ona. Predvsem pa so bili o tem prepričani preprosti verniki.
Skrivnost Marijinega brezmadežnega spočetja je tako sestavni del velike osrednje krščanske skrivnosti odrešenja in milosti. Živo nam kliče v spomin, da nas je Bog vse v Kristusu že "pred stvarjenjem sveta izvolil, da bi bili sveti in brezmadežni pred njim". Je pa tudi skrivnost našega duhovnega življenja, saj se mora v moči Svetega Duha in ob našem sodelovanju tudi na nas izvršiti to, kar se je v Mariji začelo že v prvem trenutku njenega bivanja; tudi mi naj bi postali "brezmadežni" in sveti.
Marijino brezmadežno spočetje pomeni, da Bog objema človekovo življenje z odrešujočo ljubeznijo. Na Mariji se prav v luči njenega brezmadežnega spočetja razodeva, da nas Bog ljubi kljub naši grešnosti, da nas že od začetka objema večno Božje usmiljenje, saj smo ljubljeni Božji otroci iz čiste Božje milosti, ki nam je podarjena in ne iz svoje moči.
Ob Marijinem brezmadežnem spočetju vidimo tudi, kako globoko sega tisto preoblikovanje, ki ga v človeku povzroči milost, katero nam je Kristus pridobil s svojim odrešenjem. Verovati v Marijino brezmadežno spočetje pomeni priznavati obstoj izvirnega greha in priznavati odrešenje po Jezusu Kristusu ter moč njegove milosti.
Tudi danes je verska resnica o Marijinem brezmadežnem spočetju še kako aktualna in polna mnogovrstnega sporočila. Po Brezmadežni nas Bog kliče k pogumu za celovito predanost njegovim načrtom, k junaštvu za neomadeževano, čisto in nedeljeno življenje Zanj, vsak tam, kjer je in z darom, kakor ga je prejel. Vsem ženam pa ta verska resnica sporoča skrivnostno pot do njihovega dostojanstva in lepote: uči jih, da sta njihova veličina in dostojanstvo resnična toliko, kolikor sta odsev dostojanstva in brezmadežnega sijaja Device Marije.
Naj sklenem z molitvijo:
"Pred teboj, Marija, ne morem nič drugega, kakor pasti na kolena, te gledati, občudovati in hvaliti Boga, ki te je naredil tako čudovito. Ti sama si živa hvalnica Bogu; v tebi je že uresničeno tisto, po čemer sleherno človeško srce hrepeni, in kar sleherni človek upa. Vse si dobila od Boga in vedno znova si vse vračala in vračaš Bogu. Nič ne obdržiš zase. Zato prihajam k tebi, ker ob tebi zanesljivo pridem k Bogu." Amen!