Četrta adventna nedelja: (19. 12. 2004) - LETO A

Čuvar Božje skrivnosti

Dragi bratje, drage sestre!
Četrta adventna nedelja nas na praznik Božjega rojstva pripravlja z mislijo na čuvarja Božje skrivnosti, svetega Jožefa. Razen Marije, matere učlovečene Besede, ni bil nihče drug tako "udeležen" pri skrivnosti učlovečenja, kot prav on, saj mu je Bog "zaupal varstvo svojih najdragocenejših zakladov". Ali kot je rekel papež Janez Pavel II: "Poklican je bil, da bedi nad Odrešenikom" (Odrešenikov varuh, uvod).
Svetega Jožefa poznamo kot tihega, skromnega, nekako neopaznega človeka, kot tistega, ki je ob robu dogajanja, vendar je njegovo življenjsko poslanstvo v skrivnosti odrešenja zelo pomembno. Kljub temu pa se je moral tudi on, kakor vsi iskalci Boga, srečati z dvomom, živeti ure težke negotovosti, stati pred Bogom v temi in ne razumeti nadaljnje poti.
Jožef je bil zaročen z Marijo, ki je po judovskem pravu s tem postala njegova zakonita žena. Približno eno leto po zaroki naj bi bila poroka in takrat šele je ženin pripeljal nevesto na svoj dom. Če je v tem času postala nezvesta, jo je po Mojzesovi postavi čakala kruta smrtna kazen. Bog pa je imel drugačen načrt; po tem načrtu se je "dopolnil čas", da se na svetu izvrši skrivnost učlovečenja in Marija je bila izbrana, da postane Odrešenikova mati.
Ko je Jožef spoznal, da Marija pričakuje otroka, ga tudi očitno znamenje ni moglo spraviti do tega, da bi jo imel za krivo. Razumel je, da se je z Marijo zgodilo nekaj nadnaravnega. In njegov dvom je bil prav v tem: ali ima še pravico, da jo veže nase? Ali jo še sme imeti za svojo ženo? Ali ne bi bilo bolje, da stopi na stran in zaupa, da bo Bog poskrbel za Marijino usodo?
Sveto pismo pravi, da je bil Jožef pravičen mož. V svetopisemski govorici to pomeni, da je bil vdan Bogu, pobožen in da je skrbno izpolnjeval Gospodovo postavo. Njegova pravičnost se kaže prav v tej pripravljenosti pustiti Bogu prosto pot, odpovedati se vsaki pravici in vsaki zahtevi srca glede Marije. Kdor živi s tako pripravljenostjo v srcu, temu se potem razodene Bog. Kdor iskreno išče vso Božjo resnico, začenja tudi razumeti to, kar Bog zahteva od njega. Zato kdor se ne boji, da bo Bog zahteval od njega nemogoče in težke stvari, počasi odkrije, da ima Bog zanj vedno pripravljene čudovite načrte.
Jožef je iskal Boga in Bog mu je odgovoril. V spanju mu je poslal angela, ki mu je sporočil: "Jožef, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je od Svetega Duha" (Mt 1,20). Božji sel mu je dal razumeti, da se njegov temni položaj, v katerem je videl zase samo žalost, za Marijo pa veliko sramoto, spreminja v brezmejno svetlobo. Kot mož globoke vere se je podredil Božji želji ter Marijo vzel k sebi. S tem je postal pred postavo Jezusov zakoniti oče. Kot tak je otroku tudi izbral ime. Po angelovem naročilu ga je imenoval "Jezus", kar pomeni: "Bog rešuje".
Duhovni pisatelj je zapisal, da morejo "skrivnost razumeti samo tisti, ki vstopijo vanjo". Jožef je vstopil v to skrivnost z vso odprtostjo in našel svoje mesto v Kristusu s tem, da je dovolil Mariji vstopiti v svoj dom. Ko je vzel k sebi Marijo, je vzel k sebi tudi Emanuela, Boga z nami. Prejel ga je po Mariji. Saj "Bog ne želi, da bi imeli nekaj, kar ni šlo skozi Marijine roke", pravi sveti Bernard.
Želim, da bi v dneh, ki nas še ločijo od Božiča, še bolj usmerili svoje življenje k Bogu, vsak tam, kjer je in z odprtostjo za Božji dar, ki jo premore. Pa sv. Jožefu, čuvarju Božjih skrivnosti, se priporočajmo, saj je "vzor ponižnih, ki jim krščanstvo postavlja visoke cilje; on je dokaz, da niso potrebne "velike reči", če hočemo postati dobri in pravi Kristusovi učenci: potrebne so samo navadne človeške, preproste, a resnične in prave kreposti" (Pavel VI.). Naj nam pomaga, da bodo del našega življenja.