Tretja adventna nedelja: (12. 12. 2004) - LETO A

Sporočilo veselja

Dragi bratje, drage sestre!
Spet je pred nami Janez Krstnik, glasnik adventa, tisti, ki je Gospodu pripravljal pot. Tretja adventna nedelja nam ga predstavlja zaprtega v ječi, kamor ga je dal vreči Herod, ker si je upal nastopiti proti njemu. V ječi bi Janeza Krstnika mogla potolažiti samo ena stvar: zagotovilo, da je Jezus v resnici "tisti, ki mora priti". Kljub vsem težkim preizkušnjam ječe Janez še vedno ostaja osredotočen na Prihajajočega, na Jezusa, in ne nase. V ječi je slišal o Jezusovih delih, zato je poslal k njemu svoje učence, da bi ga vprašali, ali je on tisti, ki mora priti, ali naj čakajo drugega.
Kaj se je dogajalo v duši tega velikega Jezusovega predhodnika? Ko je Jezusa krstil v Jordanu, so se nad njim odprla nebesa in potrdila, da je on pričakovani Mesija. Toda sedaj je v Janezovi duši temna noč, ki zahteva odgovor. Njegovo oznanjevanje je kazalo drugačno podobo Mesija, kot pa so ga razodevala Jezusova dela, o katerih je slišal v ječi. Predstavljal si je, da bo Mesija prišel z veliko močjo in premagal vse zlo tega sveta ter napravil red. Jezus pa v odgovor Janezu na njegovo vprašanje poslanim učencem ne da niti pritrdilnega niti odklonilnega odgovora. Odgovori jim, naj Janezu povedo o tem, kar slišijo in vidijo: da namreč "slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobavi so očiščeni, gluhi slišijo, mrtvi so obujeni, ubogim se oznanja evangelij" (Mt 11,4-5).
Jezusov odgovor je dejansko potrditev njegovega Božjega izvora, saj more vse to delati samo Bog. Še več: samo dobri Bog more oznaniti veselo vest ubogim. Zato je prav Jezusova izbira ubogih, pomoči potrebnih, izgubljenih, trpečih, znamenje, da ON je Mesija. Janezu je odgovor zadostoval, obenem pa mu je tudi pomagal, da je popravil svoje gledanje na Mesija in v Jezusu videl uresničenje tega, kar so napovedovali preroki.
Ko so Janezovi učenci odšli, je Jezus množicam spregovoril o Janezu Krstniku. Rekel je, da Janez ni "trs, ki ga veter maje", ampak človek velike doslednosti. Morda mislimo, da morajo biti taki samo voditelji, vendar si moramo tudi sami izoblikovati nekatera temeljna prepričanja in se potem po njih dosledno ravnati, pa naj piha veter s katere koli strani. Janezova strogost življenja nas v adventnem času sili, da premislimo o potrebah, ki so nam nekako vsiljene, ki jih ustvarjajo reklame, televizija in trenutna moda in se vprašati, ali ni morda prišel čas, da odložimo odvečno in se naučimo deliti s tistimi, ki so v potrebah.
Veličina Janeza Krstnika je prav v njegovi veri v Mesija, ki je prišel. Trdna vera v Kristusa je vir veselja za vsakega človeka. Taka vera mu odpre oči za ljubezen do Boga, ki je "vedno zvest", mu da ušesa, da sliši Božji glas ter glas bratov in sester, ga dvigne, kadar izgublja pogum in ne pusti prostora v duši za gobavost izoliranosti od drugih ali smrti obupa, obvaruje ga pred omahovanjem in prevarami. Predvsem pa more pretresti versko brezbrižnost, ki obdaja tolike in zaradi katere niso sposobni globokega veselja, upanja in solidarnosti - včasih tudi zaradi premajhne prepričljivosti nas, kristjanov.
Gre torej za vero veselja, ki ga sporoča tretja adventna nedelja ali nedelja Gaudete, ko nas vabi: "Veselite se v Gospodu, vedno se veselite. Gospod je blizu!" O tem evangeliju veselja govori glavna mašna prošnja, ki zatrjuje, da se božje ljudstvo z živo vero pripravlja na praznovanje rojstva Božjega Sina. In prosi, naj doživimo veselje teh velikih skrivnosti ter jih slovesno in radostno obhajamo."
Kaj lepšega si lahko želimo kot uresničitev tega sporočila v življenju slehernega izmed nas - v tem adventnem času in v življenju nasploh. Prosimo Prihajajočega za ta veliki dar vesele vere v Kralja, ki prihaja! Tako bodi!