Prva adventna nedelja: (28. 11. 2004) - LETO A

V Božji luči

Dragi bratje, drage sestre!
Novo cerkveno leto, ki ga začenjamo s prvo adventno nedeljo, je neke vrste tisti neposredni časovni razpon, ki nam ga Bog znova podarja. Ne vemo sicer, kaj nam bo prineslo, a sprejemamo ga z zaupanjem, da nas bo v njem spremljala in vodila dobrotna Božja previdnost.
Vsako leto vedno znova slišimo, da je adventni čas - čas pričakovanja, upanja in hrepenenja po tistem, kar nam je obljubljeno; čas, ki nas vabi, naj se dvignemo iz povprečnosti in zaživimo polno življenje; čas, ko naj naredimo več dobrega; čas, ko naj se predvsem na nov način srečamo s svojim Bogom.
Božja beseda v adventnem času nas bo na vse to vedno znova spominjala in spodbujala, naj naredimo korak naprej in se bolj približamo Bogu, naj se ustavimo pred Bogom in človekom, ki je naš sopotnik na poti življenja; naj bomo bolj odprti za dobro in naj začenjamo vedno znova, da bo svet, v katerega smo postavljeni, tudi zaradi nas vsaj nekoliko prijaznejši in lepši; da mu bomo vračali duhovno razsežnost, ki je nad vsem materialnim in ki se najprej izraža v spoštovanju vrednot in dostojanstva vsake človeške osebe.
Adventno bogoslužje nas bo pripravljalo na Kristusovo rojstvo in na premišljevanje o skrivnosti učlovečenja, na skrivnost Betlehema. Obenem bo našo misel usmerjalo na drugi Kristusov prihod ob koncu časov. Z obeh prihodov pa sije luč vere v Jezusa, ki je Emanuel - Bog z nami.
V berilu prve adventne nedelje nas nagovarja prerok Izaija s svojim videnjem, v katerem so vsi narodi hiteli na Gospodovo goro, k hiši Jakobovega Boga v Jeruzalemu, da bi se poučili o Izraelovem Bogu in hodili po njegovih stezah. Ko so se obrnili h Gospodu, so spremenili način življenja, saj so svoje meče prekovali v lemeže in svoje sulice v srpe (prim. Iz 2, 3-4) ter hodili v Gospodovi luči.
Tudi mi smo povabljeni, naj hodimo v tej luči. Ali ne bi bilo zares osrečujoče, če bi v tem adventu naše cerkve in kapele bile tista sveta gora, h kateri se bomo zgrinjali, lačni in žejni Boga in Božjega, na kateri se bomo srečevali s svojim Bogom in drug z drugim? In od koder bomo odhajali zavzeti za bistveno v življenju? Da ne bomo kot ljudje iz Noetovih dni, o katerih govori evangelij prve adventne nedelje, ki so v "dneh pred potopom jedli in pili, se ženili in se možile do dne, ko je šel Noe v ladjo, in niso spoznali, dokler ni prišel potop in vseh odnesel" (Mt 24, 38-39). V zavzetosti za zemeljsko niso niti zaslutili, da se jim bliža velika nevarnost.
Evangeljski odlomek se končuje s povabilom k čuječnosti: "Zato bodite tudi vi pripravljeni, kajti ob uri, ko ne pričakujete, bo prišel Sin človekov" (Mt 22, 44). Za vernega človeka to ne sme biti strah zbujajoča misel, da bo Gospod morda prišel, ko bomo najmanj pripravljeni, marveč izraz ljubezni, s katero si v življenju prizadevamo storiti to, kar spoznamo, da Bog hoče od nas. To izkustvo človeku pomaga drugače gledati na življenje, dogodke, ljudi in stvari; pomaga mu, da ne bi zamenjal sredstva za cilj in se ne izgubljal v tem, kar je časno, opustil pa bi večno. Vsa naša človeška prizadevanja, vse naše vizije so nepopolne brez Boga. Adventni čas pričakovanja pomeni, da moramo priznati to resnico. Bolj se moramo zavesti, da bodo naše duhovne moči opešale in izginile, če ne bomo gojili stika z duhovno razsežnostjo nas samih, če ne bomo odprti za Boga.
Zato, bratje in sestre, naj bo Kristusova beseda v adventnih dneh v vas, v nas vseh, z vsem svojim bogastvom - da bomo hodili v njeni luči.
Blagoslovljen adventni čas vas želim!