Ga ni trenutka danes, da ne bi govorili o Evropi. Res, Bog blagoslovi današnji, jutrišnji in vse naslednje dni. Pa saj v Evropi smo menda že ves čas bili Premalo se spoznam na to. Mnogo bližji mi je maj z Marijo in svetim Jožefom. Delavca, preprosta človeka, do skrajnosti predana Bogu in njegovim načrtom. Kje bi bila Evropa brez njunega (so)delovanja! Z velikim veseljem sem se udeležila danes prve šmarnične pobožnosti - peli smo litanije ter prosili blagoslova. O, ti Kraljica majnika, katere prošnja vse velja, izprosi nam od Jezusa, da raj nebeški kdaj nam da! Gospod, hvala ti za ta nov začetek! Hvala, ker mi vedno znova kažeš na Mater in Skrbnika, ki sta kot popolna človeka živela v popolni navezi s Teboj. Torej se dá!
ponedeljek, 03. maja2004
Neizmerno hvaležna sem danes Gospod, za dar posluha, za dar petja Pri nocojšnji maši in po njej smo ti z otroki prepevali in te slavili. Podaril si nam enkraten občutek pripadnosti. Vsi smo bili eno - mi med seboj in s teboj. Jezus, v takih trenutkih ne morem dovolj izraziti svoje hvaležnosti in želje, da bi te poznal in ljubil cel svet. Vem, ne morem vplivati na svetovno javnost, tudi nimam nikakršnega vpliva na globalno skupnost. Ampak, veš, to pa vem, lahko zelo vplivam na sebe, na ljudi okoli mene in - to je moj svet. Blagoslovi ga, Gospod!
sreda, 05. maja 2004
Ajoj, Gospod, že zbudila sem se utrujena. Seveda, nihče drug ni kriv, saj imamo dežurnega - vreme. Peljala sem se v mesto in neka gospa je imela s seboj radio. Komaj verjamem. Pripovedovala je znancu, da jo zanima biovremenska napoved, ker da se zelo čudno počuti, pa da je ni mogla doma poslušati, ker ima obveznosti v mestu in je tako vzela aparat s seboj. V tistem trenutku smo vsi okoli nje zaslišali: "Biovremensko poročilo pravi tudi, da bo vreme negativno vplivalo na hišne ljubljenčke." Zasmejali smo se. Ne vem, ali sem hišni ljubljenček ali ne, vsekakor je bil danes tudi zame čuden dan. Hvala ti, Gospod, za molitvene obrazce, ki si jih navdihnil ljudem. Zdi se, da so prav primerni za tak dan kot je današnji. Ko v svojih molitvah nujno potrebujem "oporo, ograjo na poti do tebe". Ko vse odpove, se preprosto zatečem k njim po pomoč. Sv. oče pravi - to sem si hvalevredno zapomnila (morda bo le še kdaj kaj iz mene, kaj praviš?) - da pomeni "premišljevaje moliti rožni venec izročanje svojih skrbi, načrtov usmiljenemu Marijinemu in Jezusovemu Srcu." Zato, Gospod, sprejmi to desetko za vse, ki sem jih danes srečala, blagoslovi prosim trenutke, ki so mi zbežali iz zavesti. Oče naš.
četrtek, 06. maja 2004
Mnogo lažje je usmiljenje deliti kot prejemati. Pa vedno znova vidim, da bi brez besed: "In jaz te odvežem " ne mogla živeti. Kakšna umiritev, kakšen mir se naseli v srcu ob njih. Gospod, neizmerno sem ti hvaležna za dar odpuščanja, za dar, ko odpuščanje ne le čutim, temveč, mi ga posreduješ po človeku - duhovniku. Tako vem, da se ne morem motiti. Čustva so preveč zapletena, da bi se lahko zanesla samo nanje. Človekova beseda je kljub vsemu jasnejša.
Potem sem tekla na avtobus. Zamujala sem na sestanek. Težko mi je bilo - in sem računala na potrpežljivost in razumevanje sodelujočih. Nisem računala zaman. Kako so ljudje dobri! Daj jim tistih milosti, ki jih najbolj potrebujejo! Amen.
sobota, 08. maja 2004
Ne vem, če sem ti povedala, Gospod, da sem ta teden dobila vabilo na praznovanje obletnice mature. Vedno znova jamram, da mi zmanjkuje časa in da ga nimam in da ne vem, kaj naj naredim. Hm. Pa ga imam, veš, 24 ur na dan in ko berem tole vabilo vidim, koliko let si mi že dal, da jih živim. Kdo bi si mislil! Ko smo se kot maturanti pogovarjali, da se bomo srečali čez toliko in toliko let, se mi je to zdelo za celo večnost dolgo. Ko danes gledam nazaj - ej, se mi zdi, kot da je matura bila prejšnji mesec. Verjetno se res staram, hi,hi,hi. Sicer pa, zakaj pa ne? Saj pravi sveto pismo, da je starost častitljiva pred teboj. Današnja družba je naredila starost za sramotno in kar neprijetno nam je - ženskam gotovo - če nas kdo vpraša po letih. Pa je to popolnoma brez veze. V letih je skrita modrost, so skrite izkušnje in ne nazadnje, zaradi preživetih let lahko raste hvaležnost in ljubezen - do tebe, Gospod in ljudi, ki me sprejemajo. Zato, Gospod, hvala za teh dvajset pomaturitetnih let! Amen. Aleluja!
nedelja, 09. maja 2004
Dan skupnosti v Ilirski Bistrici, v samostanu v Trnovem! Končno sem ga dočakala. Sestre, ki so bile v Novem mestu, so mi delale prave "skomine". Pa je bilo res zanimivo. Hm, videti, da so bile tudi sestre, ki jih poznam samo kot starejše (vedno mi delujejo enako stare - morda pa se je pri njih čas ustavil, ko nekatere že - za moje pojme - prav sveto živijo), kdaj mlade. Fotografije iz časov našega otroštva in mladosti so nas prestavile za kakšno leto nazaj. Veš, Gospod, vsaka je preživela njej lasten čas. Nobena ne bi zamenjala svojega življenja. Kakšno bogastvo pa je, ko življenje delimo druga z drugo. Ja, res je, še prenekateri svetnik je menda to rekel, da je skupno življenje svojevrstna pokora. Včasih. Ampak, kakšno veselje in sreča, če skupaj slavimo tebe, ki si naša edina Ljubezen! Takrat pa ne bi zamenjala z nikomer na tem svetu! Današnji dan je bil eden takih. Verjetno sta se tako dobro imeli tudi Elizabeta in Marija, ko je bila pri njej na obisku. Kajti zdi se mi, da je edino zaupanje med dvema tako velikima ženama lahko rodilo glasno izmoljen in zapet njun večno živeti "Magnifikat". Jezus, molim in prosim, da bi znale biti tudi me - notredamske sestre - prave "magnifikat" sestre! Amen.
torek, 11. maja 2004
Premišljujem Gospod, veš, o tvoji Mami. Spominjam se dni na duhovnih vajah, ko me je spremljala tako intenzivno, da skoraj lahko rečem, da me je učila moliti. Zdi se mi, da je njena veličina prav v njeni popolni zavesti, kdo je ona in kdo si ti - njen Sin in Gospod. Kjerkoli sem in kadarkoli premišljujem o njenem življenju povsod zaznavam prav to. Ne morem se ustaviti samo pri njej. Vedno mi pogled obrača nate. Zanimiva je, veš. Hvala ti zanjo. Oh, ko bi ji le mogla in znala slediti! Ne gre, da bi samo jamrala in si želela. Bo kar treba poskusiti, ne? Mi prihaja na misel stavek, da bom to naredila jutri, ker je danes že pozno. Pa sem se ujela. Ker ta jutri zna biti prav zanimiv - do njega je še cela noč. Kaj, če bi jo skušala posnemati že nocoj in ti izročila današnji dan ter vse, s katerimi sem se danes srečala? Tako bodi. Amen in lahko noč.
sobota, 15. maja 2004
Nocoj sem "vrgla oko" na Evrovizijo. Izbor popevke. Ojej. Spektakel in pol. Pa sem se zaznala v premišljevanju, koliko ljudi to gleda. Komentator je govoril o stotisočih. Bog ve, če so med njimi tudi tista dekleta iz zborčka, ki komaj odprejo usta pri petju. Če se zgledujejo po marsičem (hm, ne govorim o modi in oblačenju ...), bi se lahko tudi po tem. Nekateri pevci so skoraj zagrizli v tisti mikrofon. Kakšna zavzetost! Jezus, ne vem, če te to zanima, pa vendar ti kar moram povedati. Nevoščljiva sem. Vsi ti pevci so za preproste točke telefonskih klicev dali iz sebe vse energijo, moč, glas ... za slavo, ki je in ki je ni - saj bo drugo leto spet to tekmovanje in potem Ne vem, če se je kdaj zgodilo, da bi ena skupina zmagala večkrat. Ko bi znala in zmogla navdušiti naše šmarničarje, otroke, starše ... ljudi, s katerimi se srečujem in ne nazadnje mene samo, da bi dali vso energijo, moč, glas, za slavo, ki ne mine. Kako se že glasi ena od tvojih besed: "Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, vso dušo in vso močjo ..."? Pomagaj in podpri nas, Gospod! Amen.
nedelja, 16. maja 2004
Z drugo polovico meseca se nad našo domovino v posebni meri razliva tvoja milost, Gospod. Kako to vem? Čisto preprosto. Včeraj je bila na enem koncu Slovenije krščena Veronika - tudi uradno je postala tvoj otrok in danes te je kot ena izmed mnogih prvoobhajancev v svoje srce prvič prejela Marja. Ko sem gledala sprevod belo oblečenih otrok z njihovimi starši, ki so prihajali v cerkev, sem za trenutek zaznala tvojo veliko ljubezen. Tako veliko, da se nam daješ popolnoma. Tako zelo popolnega, da te smemo zaužiti, da nam postaneš duhovna in telesna hrana. Kdo more doumeti to ljubezen, Jezus? Otrok, ki te je danes prvič prejel? Odrasel, ki te prejema vsak dan? Duhovnik, ki te drži in deli? Z angeli v nebesih in vsemi svetimi se želim prikloniti tvoji dobroti in ljubezni in molim: Svet, svet, svet si ti Gospod! Edino ti si, ki ljubiš brezpogojno in brezmejno! Molim te. Amen.
torek, 18. maja 2004
Vse najboljše svetemu očetu! Nakloni mu, Gospod, tistih milosti, ki jih najbolj potrebuje! Amen.
Danes si delal čudeže, veš. In nezmerna je moja hvaležnost, da se je dan iztekel tako, kot se je. Dopoldan sem se v nizkem štartu pripravljala na šmarnice pri frančiškanih in popoldan smo imeli prav zanimiv verouk. V šestem razredu sem celo izvedela, da so si nekateri zapomnili stavke, ki sem jih izrekla pred več meseci. Pomisli! Prav vesela sem tega. Veš, Jezus, tako si usmiljen, da mi celo včasih daješ videti, da na njivi src veroukarjev kar raste in klije dobrota in tvoja beseda. Hvala. In potem smo se še srečali s starši prvoobhajancev. V njihovi dobroti in iskrenem prizadevanju, da bi svojim otrokom dali in posredovali vse najboljše in najlepše, kar morejo vidim odsev tvoje ljubezni. Blagoslovi, prosim, njihov trud, njihove napore, blagoslovi vsako družino! Amen.
sreda, 19. maja 2004
Spomnim se dogodka pri neki družini. Mama je hotela uveljaviti svojo voljo in je štiriletnega sina vprašala: "Kdo je šef pri hiši?" In sine je čisto enostavno rekel: "Ati." Jezus, sprašuješ zakaj sem se spomnila tega? Zato, ker se mi zdi, da si danes ti pokazal, da si resničen šef mojega življenja. Popolnoma si mi zmešal načrte za današnji dan. Sem mislila, koliko in kaj vse bom naredila. O, ja! Pa so prišli oni, je klical drugi, me je potreboval tretji, pa je bilo treba prinesti ono, teči tja ... In sedaj, ko je večer, se mi zdi, da ti nimam kaj pokazati. Veš kaj, če drugega ne, ti pa pokažem vse načrte, ki jih nisem uresničila. In, blagoslovi prosim vse "leteče korake in besede" današnjega dne. Lahko noč.
sobota, 22. maja 2004
Spet enkrat se ti bom zahvalila, Jezus, za mirno okolico naše hiše. Ko sem ponoči peljala v mesto sestre, ki so odhajale na romanje v Mariazell, sem videla življenje v zgodnjih jutranjih urah v centru našega mesta. Ne bi šla sama takrat po ulici, pa če bi mi plačali! Vidim, da nimam poklica za ekstremno delo, si bom morala svetost služiti kar po navadni, običajni in vsakdanji poti. Ta je verjetno tudi v tem, da danes kuham kosilo. Upam, da bo teknilo mojim sosestram. Jezus, kakor koli, blagoslovi današnji dan in vse, s katerimi se bom srečala in govorila.
ponedeljek, 24. maja 2004
Vse sem si predstavljala, samo tega ne, da bom zdržala pri molitvi na Brezjah do jutra. Pa ne to, če mi bo uspelo ostati budna, bolj potem to, kako mi bo uspelo imeti odprte oči pri verouku popoldan. Sinoči sva se s sestro odpravili k molitvam na Brezje in rekli: "Največ do štirih, ker, pač, no, tudi telo zahteva svoje." Pa je bilo prav lepo. Polna cerkev in po rožnem vencu, ki sem ga molila, je bila ura 4:15 in sva rekli: "Kamor je šel bik, naj gre pa še štrik." In sva ostali. Do konca jutranje maše. Obdarovana s prečudovitim pogledom na Triglav, ki se je nasmihal soncu ob 6.uri, z milostjo mirne in dovolj hitre vožnje, da sva se izognili gneči ob začetku novega delavnika in s prijaznim pozdravom sosester, ki so me ob 7. uri srečale na stopnišču: "Oj, ali si že vstala!", se je začel zaresni dan. Čakal me je popoldanski čudež pri verouku. Veroučenci so bili tako zbrani in pridni in disciplinirani in - sploh bi lahko govorila v samih superlativih, da sem skoraj sklenila, da bom molila vsako noč z nedelje na ponedeljek. Ej, Gospod, kdo bi rekel: "Malenkosti in slučaj." Jaz pa upam s prerokom Ozejem reči: "Z vrvicami dobrote in ljubezni me priklepaš!" Hvala. Veš, tisto o vsakotedenski celonočni molitvi - preveč poznam mojega "brata osla" (beri: telesno šibkost), da bi zmogla. Je le pobožna želja po mirnih in uspešnih veroučnih urah. Prosim pa te le, sprejmi moje veselje in srečo ob blagoslovljenem dnevu ter nakloni molitvenim namenom pretekle noči po blagi priprošnji Marije Pomočnice tisto težo in uresničitev, ki bo posvečevala našo deželo. Amen.
sreda, 26. maja 2004
Spet eden manj - izpit, namreč. Jezus, neizmerno sem ti hvaležna za kolege in kolegice, ki so znali na današnjem izpitu narediti tako prijetno vzdušje, da se nam po uri in pol pogovarjanja sploh ni dalo iz sobe. Pomisli! Človek pa res vedno znova doživi kaj nenavadnega. Hvala ti zanje in prosim te, blagoslovi njihove družine, delo in sploh življenje. Popoldan pa je tudi minil, kot bi mignil. Ko premišljujem o tem, se mi zdi, da bom počasi razumela fenomen večnosti: hip - in že časa ni več. Gospod, tisoč let je pri tebi kot dan, ki je minil ali kot bežeča nočna ura. Meni se tudi zdi, da so dnevi, ki minejo, kot bi pihnil - le kaj se dogaja na tem našem planetu? Čas, ki nam polzi med prsti, trenutek, ki bi ga radi zaznamovali za vedno, hip, ki osreči srce. Vse pa da bi bil ti bolj poznan in bolj ljubljen.
četrtek, 27. maja 2004
Sedaj, Gospod, gre pa zares. Izvedela sem, da je jutri snemanje, jaz pa še nič pripravljenega. Kaj naj, za Božjo voljo, povem ljudem? Kaj želiš, da se oznani? V binkoštni devetdnevnici smo - izkaži se, Gospod, drugače mi bo jutri trda predla! Gospod, en sam klic je nocoj v meni. Ena sama prošnja: Pošlji navdih, daj idejo, oblikovati jo bom že skušala sama - samo, povej mi, kaj naj ... Saj veš, besed mi ne zmanjka tako hitro. Vem, tudi to je tvoj dar - kaj ni dar? - pa vendar, bolj kot besed mi manjka misli! Gospod ...! Zahvaljevala se ti bom javno!
petek, 28. maja 2004
Obljuba dela dolg in javna zahvala sledi. Sinoči je šlo in misel je bila. Hvala Gospod! Posadila in zalila sem, Gospod, ti pa - prosim - daj rast. Vidiš, vsaka zahvala je nova prošnja, so rekli stari. Pa - očitno imajo prav. Bodi hvaljen in moljen moj Gospod. Amen.
nedelja, 29. maj 2004
Veš kaj, dragi moj Gospod, danes me pa kar ima, da bi s kom rekla kakšno resno besedo. Pa kar ne vem, s kom. Ljudje smo res čudna bitja. V glavi smo si naredili določene predstave in vse, kar tem predstavam ne ustreza je čudno, smešno, neprimerno ali kaj jaz vem kaj. Veš, vem, da veš, pa vse eno ti moram povedati. Ja, sinoči sem šla zvečer k maši in v cerkvi me je presvetlilo spoznanje, da sem brez ključev, mi pa da imamo ŽPS in da bom prišla pozno domov. Ni mi preostalo drugega, kot da tečem domov po ključe. In, kot seveda veš, ne morem dolgo teči. Sem sicer še dokaj gibčno bitje in vztrajne hoje, pri teku pa me že daje sapa, sploh če je tek daljši (EMŠO se menda reče temu, ne?). Ja, ker sem vedela, da bom morala, ne le priti hitro iz cerkve po ključe temveč še hitreje nazaj v cerkev in ker bi bil proces odklepanja in zaklepanja vrat, da bi prišla do kolesa predolg, sem enostavno dala na noge rolarje. (Ne tebi ne Ani in njeni družini ne bom nikoli dovolj hvaležna zanje!) Prav hitro sem tako prišla do cerkve. Ampak veš, ja vem, da veš, pa vseeno ti moram to povedati! Toliko začudenih in odprtih ust kot sem jih na tej poti videla sinoči - no, ne vem, kdaj bo za to spet priložnost. Potem pa je - po ŽPSju, ko so seveda tudi drugi videli moje "prevozno sredstvo", nekdo dejal: "Če bi te videl, ko bi sedel v avtu ali ko bi šel po cesti, bi tako debelo gledal, da bi se gotovo zaletel v 'kandelaber'." Pa, zakaj je treba debelo gledati, če je sestra na rolarjih?! OK. Priznam, redovna obleka res ni športni kroj, pa vseeno veš - ne razumem, kaj je tako čudnega. Sedaj vidim, da se še ne bom smela peljati v obleki v mesto. Da ne bo poškodovanih 'kandelabrov', saj bi morala v tem primeru še verjetno mestni občini povrniti škodo. Pa bi bilo fino. Prihranila bi na žetonih. Jezus, se mi smeješ, ker spet premišljujem o prihrankih? Ja, kaj ne, ko pa postaja življenje vedno dragocenejše. Oh, moj Gospod, škoda, ker nisi kot človek na svetu. Bi rolala skupaj. Sicer pa vem, da si vedno z menoj in neizmerno sem ti hvaležna za to zavest, za tvojo zvestobo in mojo srečo. Rada te imam.
