sobota, 24. aprila 2004

Veselje je bilo zjutraj. Drugi izpit je za mano. Ne morem, da bi ne bila vesela in tudi zato, ker sem res znala. In potem Postojna. Srečanje škofijske mladine. V spomin na obisk svetega očeta "davnega" leta 1996. Premišljevala sem, da se verjetno komaj še kdo od udeležencev zaveda, zakaj in kako so se ta srečanja začela, pa je g. škof prebral papežev odgovor, ki je prišel na škofijo v Koper prav danes zjutraj. Navdušeno ploskanje, ki je sledilo prebranemu pismu govori tudi o tem, kako zelo je papež sprejet med mladimi. Neverjetno, zdi se mi, da je to že kar čudež. Ko tako zelo govorijo o tem, da mladi ne sprejemajo avtoritete, da jim ni všeč starost - do svetega očeta se vedejo čisto drugače. Morda pa je to zato, ker se tudi sveti oče do mladih vede drugače od odraslega sveta. Iz vseh njegovih govorov, poslanic in besed, namenjenih mladim veje eno samo zaupanje, spodbujanje in vera, da je v mladini veliko dobrega, ki komaj čaka, da zagleda svet. Gospod, ob koncu današnjega dne te prosim, da mi odpreš oči in srce za to, da bom videla dobro, lepo, da bom videla tebe v drugem, v moji sosestri, v mladih in malo manj mladih, ki jih srečujem. Blagoslovi vse, s katerimi sem se srečala danes. Amen.

Na vrh

nedelja, 25. aprila 2004

V Novem mestu je danes praznovanje našega dneva skupnosti. Gospod, veš, rada bi bila zraven, pa - imam upanje za čez štirinajst dni. Danes jih je zbrana dobra polovica tam na Dolenjskem. Praznovale bo(mo)do čudežno dejstvo lepote skupnega življenja. Vsaka je dar tvoje Ljubezni, Gospod. Dar za človeštvo - saj je en delček 5-ih milijard. Dar za Slovenijo - saj je en člen našega naroda. Dar za našo provinco - saj je pomemben del naše skupnosti. Hvala ti, Gospod! Za vsako posebej! In tudi za to, ker skupnosti notredamk na Slovenskem pripadam tudi jaz. Vesela sem tega. Samo ti veš, kaj bi bilo iz mene, če me ne bi povabil v ta delokrog tvojega vinograda in če mi ne bi dal moči, da sem ti odgovorila. Hja, saj se trudim, da ti odgovarjam vsak dan posebej. Enkrat velikodušno, drugič spet malo bolj cagavo - ma, vedno v zavesti tvoje velike podpore. V naši konstituciji berem: "Z zvestim Bogom sklepamo zavezo zvestobe!" Aleluja! Res je tako!

Na vrh

torek, 27. aprila 2004

Že v nedeljo so se v Stični zbrale katehistinje in katehisti na svojem letnem študijskem posvetovanju. Hm. Kar malo slabo vest imam, ker nisem šla za vse tri dni. No ja, sem šla pa danes. Pa ne sama. Kar pet nas je "javno" zamudilo molitev. Tista Jegličeva dvorana tam v Stični res ne podpira zamudnikov. Človek mora kar "debelo požreti cmok", ko z zamudo vstopa vsem na očeh. Pa kaj moremo, če nismo natančno prebrale dnevnega reda in nismo videle, da je molitev pred predavanjem pač tudi pred 9. uro. Hi,hi,hi, lahko pa samovšečno ugotovim, da nismo bile prav zadnje. Je to tolažba ali kaj drugega. Naj bo, kar hoče. Predavanje smo pa le slišale celo. "Motivacija pri katehezi" je bil uraden naslov srečanja. Res se mi včasih zdi, da ne znam narediti zanimive ure. Da je toliko drugih stvari, ki otroke zanima, da jih je prav težko pritegniti. Pa spet ni čisto res. Zgodbe poslušajo tako zelo radi, kot jih rada jaz pripovedujem. Samo kaj, ko pa je potem, ko je treba stvar "posodobiti" tako spet nezanimiv del ure. Veš, Gospod, kaj me najbolj krepi pri mojem poučevanju? Dejstvo, ki ga je večkrat poudarjal p. Polikarp, verjetno ga je pa "pogruntal" že kdo pred njim. Glasi se: "Bog je dober in po krivih črtah zelo ravno piše!" Ja, res, veš, Gospod moj, jaz potegujem črte, nekaj se trudim, ma, če ti ne boš popravljal in pisal bolj ravno ... To je moje upanje. Da sadim in zalivam, da pa edino ti daješ rast in da sploh ni nujno, da jaz vidim centimetre ali sadove. Naj bo vse moje življenje in delo v tvojo čast in za to, da boš ti bolj poznan in ljubljen. Amen.

Na vrh

Ustvarjamo